Po zdravstvenih težavah z glasom, zaradi katerih je morala upočasniti tempo in omejiti nastope, Maja Keuc predstavlja pesem Za mojo dušo. V njej se zahvaljuje ljudem, ki so se je globoko dotaknili, hkrati pa je spregovorila o obdobju, ko petje zanjo ni bilo več samoumevno.
Pesem je po njenih besedah osebna izpoved, saj pri pisanju vedno izhaja iz nečesa, kar je sama začutila ali doživela. V njej je predvsem hvaležnost za ljudi, ki so se je globoko dotaknili. »Nekateri ostanejo, drugi gredo, ampak nekaj njihovega nosiš s sabo,« je povedala. Zdi se ji lepo, ko lahko na odnos pogledaš brez želje, da bi ga spremenil ali mu namenil drugačen konec, temveč prepoznaš, koliko ti je pomenil, in človeku iskreno želiš dobro.
Na vprašanje, ali je v njenem življenju določena oseba, ki je pustila takšno sled, je odgovorila, da jih je več, vendar bi ta del ohranila zase. Ne gre samo za partnerske odnose: včasih človeka zaznamuje že to, kako ga nekdo vidi, mu stoji ob strani ali kaj v njem prebudi. Pesem zato pušča odprto, da lahko vsak v njej prepozna svojega človeka.
Ko je del pesmi objavila na družbenih omrežjih, so ji ljudje začeli pošiljati osebne zgodbe. Najbolj jo je ganilo, da so ji zaupali nekaj tako osebnega. Posameznih zgodb ne želi izpostavljati, saj so ji bile zaupane, odziv pa ji je veliko pomenil. Spomnil jo je, zakaj rada piše: ker lahko nekaj zelo intimnega ustvari bližino z nekom, ki ga sploh ne pozna.
Omejitve zaradi težav z glasom so bile zanjo zelo težke. Glas je oseben instrument, saj je del telesa; ni ga mogoče odložiti, popraviti in vmes uporabljati drugega. Petje je že od otroštva velik del njenega življenja, način izražanja in poklic, zato so se ob omejitvah pojavili strah, žalost in vprašanja o tem, kako naprej.
Najtežje ji je bilo sprejeti, da z dodatnim trudom ne bo nujno hitreje našla rešitve. Navajena je bila veliko stvari doseči z disciplino in vztrajnostjo, ob težavah z glasom pa se je morala naučiti tudi ustaviti. Še vedno si zelo želi peti in nastopati, vendar želi to početi še dolgo in z veseljem. Zato se uči bolj poslušati svoje telo in mu dati čas, ki ga potrebuje.
Prav to, da petje nenadoma ni bilo več samoumevno, jo je spodbudilo k premisleku, kaj ji pomeni. Pogrešala je svobodno izražanje skozi glas, ustvarjanje in posebno povezanost, ki nastane med ljudmi ob glasbi.
Ob tem je začela iskreneje razmišljati tudi o svojem načinu dela: koliko stvari počne iz veselja in koliko zaradi občutka, da mora biti ves čas dejavna, prisotna in izpolnjevati pričakovanja. To obdobje ji je pomagalo jasneje začutiti, kakšno kariero si želi graditi: ustvarjati glasbo, za katero stoji, sodelovati z ljudmi, ob katerih ji je dobro, in imeti dovolj prostora tudi za življenje. Petje ji še vedno pomeni ogromno, želi pa si, da bi bilo v njenem življenju več prostora za veselje ob njem.