Ob diagnozi sindroma, ki vpliva na menstruacijo, telesno težo ali zanositev, se lahko pojavijo skrb in vprašanja. Septembra, v mesecu ozaveščanja, strokovnjakinje poudarjajo, da zdaj nekdanji PCOS oziroma sindrom policističnih jajčnikov imenujemo poliendokrini metabolni ovarijski sindrom (PMOS). Novo ime ni zgolj formalna sprememba: opozarja, da gre za hormonsko in presnovno motnjo, ki lahko vpliva na menstruacijo, telesno težo, plodnost, nosečnost, duševno in dolgoročno zdravje.
PMOS prizadene približno od 10 do 13 odstotkov žensk v rodni dobi, kar je približno ena od osmih. V Sloveniji naj bi z njim živelo okoli 40 tisoč žensk.
Novo poimenovanje je rezultat več kot desetletnega mednarodnega procesa, v katerem so sodelovali strokovnjaki in ženske s sindromom. Staro ime je poudarjalo jajčnike in ciste, čeprav pri sindromu ne gre za prave ciste, temveč za številne folikle, ki pogosto ne dozorijo do ovulacije. PMOS bolje izraža širšo naravo stanja, pri katerem so pomembne tudi hormonske in presnovne spremembe.
Znaki se lahko od ženske do ženske razlikujejo. Med pogostimi so neredne ali izostale menstruacije, povečana poraščenost, akne in značilna ultrazvočna slika jajčnikov. Specialistka ginekologije Dzhamilyat Abdulkhalikova je pojasnila, da se diagnoza postavlja po rotterdamskih kriterijih: prisotna morata biti vsaj dva od treh znakov — redka ali odsotna ovulacija, znaki povišanih moških spolnih hormonov in značilna ultrazvočna slika jajčnikov. Pri mladostnicah je potrebna posebna previdnost.
Dzhamilyat Abdulkhalikova je opozorila: „Pri mladostnicah moramo biti pri postavljanju diagnoze posebej previdni, saj je večje število drobnih foliklov lahko normalen del razvoja.“
PMOS se ne konča pri jajčnikih. Strokovnjakinje ga povezujejo tudi z večjim tveganjem za sladkorno bolezen tipa 2, maščobno bolezen jeter, povišan krvni tlak, presnovne težave, depresijo, anksioznost in dolgoročno srčno-žilna obolenja.
Specialistka endokrinologije Andrijana Koceva je posebej izpostavila inzulinsko neodzivnost: „Inzulinsko neodzivnost moramo pri ženskah s PMOS iskati tudi takrat, ko nimajo prekomerne telesne teže.“ Pojasnila je, da je pomembna pri razvoju sladkorne bolezni tipa 2, presnovnega sindroma in zgodnjih srčno-žilnih motenj. Višja raven inzulina lahko spodbuja jajčnike k večjemu nastajanju moških spolnih hormonov, kar lahko vpliva na menstruacijo, kožo in poraščenost.
Debelost je pri ženskah s PMOS po predstavljenih podatkih približno od dva- do trikrat pogostejša kot pri ženskah brez sindroma. Dolgoročno imajo tudi večje tveganje za pridobivanje telesne mase in zaplete, povezane z debelostjo. Profesorica in specialistka endokrinologije Mojca Jensterle Sever je poudarila, da PMOS ni zgolj motnja menstrualnega cikla in reproduktivnega zdravja, temveč kompleksno presnovno stanje, ki zahteva dolgoročno spremljanje.
„PMOS in debelost sta povezana dvosmerno. Debelost in inzulinska odpornost lahko okrepita hiperandrogenizem ter motnje menstrualnega cikla in delovanja jajčnikov, značilne za PMOS, sam sindrom pa je povezan s presnovnimi značilnostmi, ki lahko obvladovanje debelosti dodatno otežijo. Zato debelosti pri ženskah s PMOS ne smemo obravnavati kot vprašanje samodiscipline ali volje, temveč kot kronično bolezen, ki zahteva ustrezno in dolgoročno obravnavo,“ je povedala Jensterle Sever.
Dodala je, da lahko pri ženskah s PMOS in debelostjo že pet- do desetodstotno zmanjšanje telesne mase prinese klinično pomembne koristi, vključno z izboljšanjem presnovnega zdravja, menstrualne funkcije in plodnosti.
Specialistka ginekologije Darija Mateja Strah je predstavila podatke iz petletne analize 477 žensk, vključenih v multidisciplinarno zdravljenje. Povprečna starost udeleženk je bila 27,5 leta, starost, ko so dosegle razred debelosti, pa 30 let. Znaki inzulinske odpornosti so bili prisotni pri večini, tudi pri ženskah z normalno telesno težo. Več kot 90 odstotkov jih je imelo nereden ciklus, 60 odstotkov pa povečano poraščenost; pri večini je bila značilna tudi ultrazvočna slika jajčnikov.
Posebna dieta za PMOS ne obstaja. Specialistka klinične dietetike Irena Hren je opozorila, da so različni prehranski pristopi lahko primerljivo učinkoviti, zato ni nujno izločiti celih skupin živil ali slediti zelo restriktivnemu načinu prehranjevanja. Pomembno je, da je prehrana prilagojena posameznici in vzdržna na dolgi rok; vlogo imajo tudi telesna dejavnost in vedenjske strategije.
Ker PMOS lahko vpliva na ovulacijo, je zanositev včasih težja, vendar diagnoza sama po sebi ne pomeni neplodnosti. Profesorica in specialistka ginekologije Eda Vrtačnik Bokal je pojasnila, da so za težave z zanositvijo, ki izvirajo iz motenj ovulacije, na voljo učinkovite možnosti zdravljenja. Metaanalize kažejo, da je letrozol učinkovitejši od klomifena; pred spodbujanjem ovulacije je pomembno čim bolje urediti tudi presnovne motnje.
Za ženske, ki nosečnosti ne načrtujejo, je lahko ena od možnosti kombinirana hormonska kontracepcija, ki lahko uredi ciklus ter zmanjša akne in poraščenost. Glede na presnovno stanje se pri nekaterih uporabi tudi metformin. Specialistka ginekologije Polona Kores Testen je poudarila, da je treba zdravljenje prilagoditi celotni sliki, vključno z morebitnimi motnjami razpoloženja in zmanjšanim libidom.
„Pri zdravljenju nimamo ene rešitve, ki bi ustrezala vsem. Če ženska opazi motnje razpoloženja ali zmanjšanje libida, je pomembno, da to pove zdravniku, saj imamo na voljo več možnosti in lahko zdravljenje prilagodimo posameznici,“ je povedala Kores Testen.
PMOS lahko vpliva tudi na potek nosečnosti. Specialistka ginekologije Tanja Burnik Papler je opozorila na večje tveganje za nekatere zaplete, med njimi spontani splav, gestacijski diabetes, hipertenzijo v nosečnosti, preeklampsijo in carski rez.
Dolgotrajno redke ali odsotne ovulacije lahko vplivajo tudi na maternično sluznico. Pri kronični anovulaciji je sluznica dalj časa izpostavljena estrogenu brez zaščitnega učinka progesterona. Zato je ob nerednih ali izostalih krvavitvah pomembno, da se sluznica ustrezno oceni in ciklus po potrebi uredi.
Načrtovanje nosečnosti je pomemben del obravnave, zlasti kadar ženska jemlje zdravila, ki jih je pred načrtovano zanositvijo treba ukiniti. O prekinitvi ali nadaljevanju zdravljenja se ne odloča sama, temveč se čim prej posvetuje z zdravnikom, ki pozna njeno zdravljenje in načrtovano nosečnost. Cilj je pred nosečnostjo čim bolje urediti celotno zdravstveno stanje, vključno s presnovnimi dejavniki tveganja.
Pri obravnavi PMOS z debelostjo, je pojasnila Jensterle Sever, cilj ni zgolj znižanje številke na tehtnici, temveč zmanjšanje inzulinske odpornosti in količine centralnega maščevja, izboljšanje presnovnega zdravja ter zmanjševanje srčno-žilnega tveganja.
Pomemben, a pogosto manj izpostavljen del PMOS je duševno zdravje. V analizi pacientk Darije Mateje Strah so bile med pogostimi spremljajočimi težavami depresija, anksioznost, panični napadi in motnja prenajedanja. Psihične težave je imela tretjina vseh žensk, med tistimi s PMOS in spremljajočo debelostjo pa vsaka druga.
Specialistka psihiatrije Melita Pretnar je poudarila: „Pri ženskah s PMOS moramo biti pozorni tudi na depresijo in anksioznost. Na duševno zdravje lahko pomembno vplivajo težave s telesno težo, akne, poraščenost in negotovost glede plodnosti. Psihično zdravje mora biti del vsake obravnave, ne le dodatek.“
Zato obravnava ne zajema le urejanja menstruacije ali telesne teže, temveč tudi počutje v telesu, odnos do hrane, samozavest ter partnersko in spolno življenje.
PMOS ostaja pomemben tudi po menopavzi. Reproduktivni znaki se s staranjem lahko umirijo, vendar presnovna tveganja ostajajo. Pomembno je spremljanje krvnega tlaka, krvnega sladkorja, maščob in telesne teže. „Prehod v menopavzo ne pomeni konca zdravljenja, ampak spremembo klinične obravnave. Iz reproduktivnega zdravja se pozornost še bolj usmeri v dolgoročno presnovno zdravje,“ je pojasnila Strah.
Novo ime prinaša širši pogled na sindrom, ki se lahko kaže različno v različnih življenjskih obdobjih. Pri eni ženski so v ospredju neredne menstruacije, pri drugi inzulinska odpornost in telesna teža, pri tretji težave z zanositvijo, pri četrti duševno zdravje. Strokovnjakinje poudarjajo pomen zgodnjega prepoznavanja in dolgoročnega spremljanja. Diagnoza ne pomeni, da bodo vse ženske imele enake simptome ali zaplete; obravnava se zato osredotoča na celotno zdravstveno sliko posameznice.
